+386 (0)7 337 00 56 info@gipron.si

Sistemi za detekcijo plinov

Sistemi za detekcijo plinov so namenjeni zaznavanju izpustov eksplozijsko vnetljivih plinov, strupenih plinov in par ali za detekcijo pomanjkanja kisika. Uporabljajo se predvsem kot sekundarna (dopolnilna) proti eksplozijska zaščita v različnih industrijskih panogah in rudarstvu, ter kot zaščita za varovanje zdravja in življenja oseb. Za preprečevanje eksplozije in zagotavljanje varovanja pred njo mora delodajalec sprejeti tehnične oziroma organizacijske ukrepe, ki so primerni za posamezno vrsto tehnološkega procesa. Pri tem mora slediti zahtevam veljavne zakonodaje.

Sistemi za detekcijo plinov morajo izpolnjevati zahteve, ki jih narekuje zasnova/študija požarne varnosti (ŠPV) oziroma Elaborat eksplozijske ogroženosti. Pri tem mora projektant obvladovati problematiko, poznati fizikalne zakonitosti hlapov in plinov vnetljivih tekočin, ter njihov negativni vpliv na varnost objekta in oseb, ki se v njem zadržujejo. Neupoštevanje teh zahtev vodi v napačno izbiro tipa detektorja, neustrezno postavitev detektorjev ter nepravilna uporaba krmilnih in varnostnih funkcij.

Strategije postavitve detektorjev

Pri postavitvi detektorjev je na voljo več različnih pristopov. Katerega bomo izbrali je odvisno od vsakega primera posebej:

  • Točkovno detektiranje: Potencialni viri uhajanja plinov so znani in jih lahko lociramo (ventili, prirobnice, polnilne šobe, ekspanzijske posode, itd.). Senzorje postavimo blizu teh mest, tako da je uhajanje plina zaznano čim prej.
  • Detektiranje območja: Potencialni viri uhajanja plinov so razporejeni po večji površini in jih je težko locirati (skladišče vnetljivih snovi, ipd.). Senzorje je potrebno enakomerno razporediti po celotnem območju.
  • Detektiranje mejnega območja: Potencialni viri uhajanja plinov niso znani in jih ni mogoče locirati, v območju pa ni virov vžiga. Senzorje je potrebno razporediti po zunanjem robu območja, da detektirajo plin ob prehodu v sosednje območje.

Poleg operativnih izkušenj v zvezi s postavitvijo senzorjev, nam je v veliko pomoč tudi standard SIST EN 60079-29-2:2015 (Javljalniki plina – Izbira, vgradnja, uporaba in vzdrževanje detektorjev za gorljive pline in kisik).

Na kaj ne smemo pozabiti   

Morda se komu zdi samoumevno, vendar pa je pri načrtovanju sistemov za detekcijo plinov potrebno upoštevati tudi naslednje:

  • Plinski detektor lahko zazna le plin v neposredni bližini in ki lahko v stopi v senzorsko območje detektorja. Upoštevati je potrebno, da so hlapi vnetljivih tekočin vedno težji od zraka in se namesto, da bi se dvigovali, razporedijo oziroma širijo po tleh.
  • Lahko se zgodi, da hlapi na mestih z nižjo temperaturo kondenzirajo.
  • Hlapi vnetljivih tekočin ne morejo povzročiti eksplozije, če je temperatura prostora nižja od plamenišča
  • Detektorje vnetljivih hlapov in močno vnetljivih plinov (v to skupino še posebej spadata propan in butan) je potrebno predvideti na mestih, kjer se ti plini kopičijo (pri tleh, jaški, podzemne kinete, ipd.). Po drugi strani pa so trije plini, ki so vsem dobro znani (vodik, metan in amonijak) veliko lažji od zraka, kar pomeni da se ob uhajanju dvigujejo. Detektorje se postavlja nad potencialnim virom puščanja.
  • Merilne glave morajo biti kalibrirane na točno določen plin, ki ga detektiramo. V kolikor detektiramo več plinov, je potrebno merilne glave kalibrirati na plin, na katerega je senzor v detektorju najmanj občutljiv.

Posledice nepravilnega načrtovanja 

Neustrezna postavitev in razporeditev merilnih senzorjev ima lahko za posledico:

  • Detektiranje uhajanja plina ni pravočasno oziroma neustrezno, kar lahko privede do velikih koncentracij nevarnih eksplozijskih zmesi in ob izpolnjenih pogojih tudi do eksplozije, povzroči lahko tudi zastrupitve in zadušitev oseb
  • Velika materialna škoda in človeške žrtve
  • Prepogosto proženje in lažni alarmi zaradi izpustov med normalnimi obratovalnimi stanji v tehnološkem procesu povzročajo izpade v proizvodnji

Alarmne meje in izvajanje zaščitnih ukrepov

Na podlagi prejetih signalov s posameznih merilnih glav, se izvajajo ukrepi za zmanjševanje nevarnosti eksplozije, oziroma ukrepi za zmanjšanje nevarnosti za zdravje in življenje oseb, ki se nahajajo v tem območju. Pri tem je zelo pomembno, da so alarmne meje določene dovolj nizko, da do nevarnih okoliščin ne pride, hkrati pa dovolj visoko, da med normalnim obratovalnim stanjem in pri občasnih minimalnih izpustih ne bi prihajalo do lažnih in prepogostih alarmov, ki povzročajo izpade v proizvodnji. Ko signal v detektorju preseže alarmno mejo (1. oziroma 2. stopnja alarma) se izvedejo naslednji ukrepi:

  • Zvočno in svetlobno opozorilo zaposlenim na mestu detekcije ter v nadzorni sobi
  • Povišanje stopnje prezračevanja
  • Zaustavitev tehnologije
  • Zapiranje dovodnih ventilov topil, plina
  • Izklop električnih inštalacij
  • Prenos alarma in napake na stalno zasedeno mesto (VNC)

Imate vprašanje? Mi imamo odgovor

Ali se vaše zahteve spreminjajo skozi čas?

Ste v fazi prestrukturiranja svojih proizvodnih procesov?

Ali širite svoj proizvodni obrat?

Ali želite pri vaših rešitvah uporabiti zanesljive in najsodobnejše tehnologije?

Mi imamo odgovore na vaša vprašanja.

Izkušenj se ne da priučiti in dobrega varnostnega sistema se ne da ustvariti le z združevanjem in povezovanjem kakovostne opreme. Le profesionalen sistemski pristop izkušenih projektantov, ter podrobno načrtovanje vam lahko pomaga najti ustrezno rešitev, ki bo prilagojena za vaš konkreten primer.

 

Viri:

 

– Zakon o varnosti in zdravju pri delu

– Standard SIST EN 60079-29-2:2015

– Gas detection systems, Explosion protection, Dräger